3. tradicionalno martinovanje strojevodij DE Divača in DE Ljubljana

28.11.2025

Ok, zadeva je preprosta. Okoli martinovanja je toliko prepričanj o izvoru, kot je
ljudi. Vsak ima svojo verzijo nastanka praznovanja. Od tega, da naj bi Sv. Martina
izdale goske, ki so posledično danes na meniju Martinove pojedine, pa do vseh
mogočih razlag in ugibanj. Kot rečeno, kolikor ljudi, toliko prepričanj. Meni
osebno nikoli ne bo jasno, kaj so purani zagrešili proti, recimo temu, edinim in
pravim “zahodnjakom”, da jih tako veselo pečejo za “Easter”, oz. Veliko noč.
Ampak, očitno nekdo mora biti krivec in konča na krožniku. Kolikor ljudi, toliko
razlag. Če upoštevam to dejstvo, pridem do zaključka, da je meni osebno bistvo
martinovanja druženje. Druženje s kolegi, prijatelji, sodelavci. Skratka, druženje
z ljudmi, ki na nek način predstavljajo našo “družino”. In to je dejstvo. Lahko se
prepričujemo kakorkoli hočemo, a odgovor je na koncu enak. Ljudje, s katerimi
delamo v našem poslu, so na nek način naša nadomestna “družina”. Ljudje, ki
takoj razumejo o čem govoriš. Še preden spregovoriš. Ker so iz istega “filma” in
zelo dobro vedo kako gre scenarij.

In ker smo sledili tem smernicam smo se srečali. Strojevodje DE Divača in DE
Ljubljana. Srečali smo se z namenom, da za en večer pozabimo na telefone, na
GSM klice, na “večno buljenje v GSM”, kot da bomo kaj zamudili. Kot, da bo
našega življenja v tistem trenutku konec, če ne bomo takoj izvedeli, da imajo v
trgovini v Maputu, glavnem mestu Mozambika, papirnate brisače v akciji ali da
je neka “ljubi bog” zvezdnica doživela šok, ker je zavila desno namesto levo. Ja,
“tragedijam” ne konca ne kraja.

Srečali smo se zato, ker še vedno vemo, da druženje predstavlja čudoviti del
našega življenja. Da trenutek, ko zagledaš svojega kolega, prijatelja, sodelavca,
ko ga vprašaš kako je, kaj je novega, pomeni veliko. Ko to ni služben pogovor,
ampak sproščena debata dveh kolegov. Da je to nekaj neprecenljivega, če si
sposoben pogledati preko službenih “okovov”.

In ja. Točno to je bilo srečanje kolegov strojevodij v Postojni, v Epic centru.
Preprosto druženje ob odlični hrani, v odlični atmosferi, v odlični družbi. Ko so
bili pomembni prijatelji, kolegi, sodelavci. Ko ni bilo pomembno, zakaj so stvari
takšne kot so, zakaj se nič ne naredi. Veste, obstajajo priložnosti in momenti, ko
bi lahko vsi nekaj rekli, predvsem tisti, ki so glasni in se hkrati trudijo, da so
“nevidni”. Ampak večina samo kritizira in apatično čaka, da bo nekdo nekaj
naredil namesto njih in za njih. Japonski samuraj Miyamoto Musashi je nekoč
dejal, da moraš vsako bitko biti kot da si že mrtev, da na koncu dosežeš zmago.
Ampak modrost Knjige petih prstanov je za večino eksotika od tam nekje….

Naš večer je bil preprosto naš večer in to je bilo neprecenljivo. Druženje, smeh,
zabava, komentarji ob “ostrostrelskih” metih na bowlingu… To je to. To je bistvo
življenja. Ko daš možgane na off in preprosto uživaš v trenutku. Ko ti ni
pomembno, kaj je novega na Tik Toku, kateri “znani” se bo menda poročil, ko ti
preprosto “dol visi” za cel svet, pa še pol Amerike zraven. Ko si tam in obstajaš v
trenutku “tukaj in zdaj”.

Ampak, ne glede na vse, se mi je pojavilo vprašanje. Ko sem pogledal okoli, sem
opazil “deficit”. Kje, za boga milega, ste bili mlajši kolegi? Pogrešali smo vašo
prisotnost. Ne vem kako si vi zamišljate delovno okolje, ampak tukaj sledi šok za
vas. Naša srečanja so namenjena vsem. Vsem! Tudi vam, morda predvsem vam.
Nepomembno je ali ste generacija X, Y ali Z. V našem svetu je to nepomembno.
Pomembno je da ste, da ste prisotni, da pokažete da obstajate. Da se spoznamo,
da rečemo besedo dve. Da naše skupno delo ni omejeno na “dobro jutro” in
“dober dan”. Da ni prekletega vikanja in strahospoštovanja. Da dojamete da smo
vsi eno! “Pr mej duš”, katere besede v prejšnjem stavku ne razumete? Mi smo
kolektiv ne glede na to, kaj se menijo nekateri “nad oblaki” in zaradi megle ne
vidijo dol k nam. Morda je čas, da spoznate ta svet. Ker jutri bo vaš čas, vaša
prihodnost, predvsem pa bodite prisotni v tem trenutku, bodite “tukaj in zdaj”.
Kolegi, sodelavci, prijatelji, dobrodošli med “staro gardo”. Tudi mi smo bili nekoč
tihi nesigurni novinci. Ne imejte zavor in zadržkov, bodite vi, bodite del kolektiva,
skupaj smo nepremagljiva sila, ne glede na to kaj si nekateri zamišljajo…

Čisto za konec pa še zahvala vsem, ki so se angažirali za izvedbo tega res
čudovitega druženje. Bilo je neprecenljivo! Hvala Divača, vrnemo ob priložnosti…